...

Jutri bo imela Paniya že 6 mesecev... Ne morem verjeti, da čas beži tako hitro! Na žalost je vreme te dni precej slabo in jo zato precej šparam na sprehodih. Paniya sicer uživa v dežju (in v blatu), ampak jo je po sprehodu težko zbrisat, jaz pa je nočem puščat mokre na ploščicah.

Zadnjič v mali šoli je precej deževalo in Paniya še nikoli ni delala s takim veseljem. Bila je razigrana in ubogala je sto na uro. No, ko se minutko nisem ukvarjala z njo (govorila sem z inštruktorjem) pa je Paniya pobegnila k zlati prinašalki, saj je na vsak način želela akcijo!

Tudi na sprehodih bi se igrala z vsakim psom, ki pride mimo, ampak na srečo kar pride, ko jo pokličem. Hinavka pa je ugotovila, da bo ob prihodu k meni dobila sirček in zato pride na klic, vzame sirček in se gre nazaj igrat, še preden jo uspem prijet. Čim pa postavljam večje zahteve, napr. naj se ob prihodu k meni usede, se premisli in steče nazaj...

...in vse je spet po starem...

Končno je vse spet po starem!!! Prejšnji teden smo imeli izmenjavo z Baski, ki so prišli k nam... Tako da nas praktično ni bilo doma! Cele dneve smo imeli izlete, ponoči pa so hoteli žurat do naslednjega dne!! Za Paniyo skoraj nisem imela časa, tako da so bili najni sprehodi predvsem jutranji, pa še ti so bili kratki, saj sem bila takoooo utrujena...
Tudi v šolo nisem šla z njo, apak je šla mami in naša puhica se sploh ni slabo obnašala! Prav ponosna sem nanjo, saj je zelo lepo delala tudi z njo.
Prve dni po koncu izmenjave (predvsem v šoli) pa se je videlo, da se z njo nisem skoraj nič ukvarjala in Paniya ni sodelovala tako kot ponavadi. Zaradi tega me je pekla vest, ampak na srečo je to obdobje že minilo in spet je stara dobra Paniya!

Zdaj se ji poskušam čim bolj oddolžit za nazaj in za vnaprej, ko gremo mi v Španijo in ker me cel vikend ne bo... Šli sva na dolg sprehod, se veliko igrali in skupaj preživeli vsako prosto minutko. Na žalost je vikenda konec in se spet drživa ustaljenega urnika.














Takole pozira...




















Tako pa spi po napornem dnevu...

















Ugotovila sem, kako zelo je zrasla in ob gledanju starih slik mi je šlo prav na smeh. Ko sem jo dobila je bila velika tako kot beagle, zdaj pa je visoka že kot zlati prinašalec! In... ko smo jo pripeljali domov ni dosegla mizice v dnevni sobi, zdaj pa jo je že krepko prerasla in prav kmalu bo z lahkoto dosegla tudi kuhinjsko mizo...

Kaj se nama dogaja....

Prva novica - s Paniyo hodiva v šolo! Vpisali sva se na kinološko društvo Ljubljana, kjer obiskujeva tečaj male šole.
Ko sva tja prišli prvič je bila tako pretresena, da ni imela apetita, ampak ker na srečo ni problematičen pes se je hitro vnesla... Tudi sirčki so ji šli kmalu v slast in bila je prava zvezdica.
Danes sva imeli drugo uro in bilo je prav zabavno! Tokrat se je na okoliščine privadila hitreje in danes je bila bolj živahna kot prejšnjič, tako da je delala z večjim veseljem (z večjim veseljem pa bi se izgrala tudi z drugimi psmi...) Vaje, ki smo jih jemali je hitro osvojila, saj je vse razen vaje 'sledi' že poznala in ji ne delajo nobenih težav. Izpopolnili sva tudi 'glej me', 'sedi' in 'lezi'.
Ker imamo naslednji teden izmenjavo s Španci naju ne bo v tečaju, zato pa naj bi šel z njo kdo drug. To bo še zabavno!

In še druga novica... Paniya se je prvič kopala! Ko je bila mokra, je bila bolj podobna hrtu kot landseerju!! Čeprav naj bi ti psi uživali v vodi in kopanju, ni bila preveč navdušena. Trikrat mi je celo pobegnila iz tuša in mokra je bila cela kopalnica.
Ampak najin trud in potrpljenja sta bila popolačana, saj je zdaj čisto bela, kot mali puhasti angelček!

Konec počitnic...

Zgodilo se je že toliko stvari odkar sem zadnjič pisala... Paniyo smo cepili še proti steklini, odvrgla je mlečne zobke in šla prvič z nami na počitnice!

Šli smo v Avstrijo, v Kreischberg, kjer smo najeli apartma. Sicer je bilo notri kar precej vroče, tako ali tako pa smo večino časa preživeli zunaj, kjer je mala lahko tekala in se igrala. Snega na žalost ni bilo v izobilju, ampak Paniye očitno to sploh ni motilo in je uživala v tistem snegu in pa seveda v blatu, ki ob takem vremenu paše zraven.
Mislim, da je bil najboljši del počitnic to, da sva spali v isti sobi. Jaz sem spala na pomožnem ležišču, ki je bilo dovolj nizko, da je bila Paniya precej višja od mene, ko sem ležala. Ponoči jo je zelo zabavalo, ko me je hodila lizat po obrazu, glavo je nsalanjala na mojo posteljo in ko se m odprla oči jo je skoraj razneslo od veselja.
Ko smo jo enkrat pustili samo za kosilo je splezala na mojo posteljo in raztrgala knjigo, ki sem jo pozabila tam... Drugače pa ni ostajala sama, saj oči ne smuča, jaz pa sem bordala samo tri dni, ostali čas pa sem se sprehajala s Paniyo.

Ker smo precej hodili okoli, smo hitro našli konje, katerih je bila zelo vesela, malo naprej, pa so se sončku nastavljale tudi krave. Paniya je bila prestrašena ob pogledu na te gromozanske živali, ampak se je delala pogumno in je kar precej časa lajala v njih. Krave so jo nekaj časa z zanimanjem opazovale, ko pa so se ji približale je njen pogum nenadoma izginil in z repom med nogami je hitro stekla stran.

Ko smo se vrnili domov je bila tako zelo srečna, da se je razveselila celo mačke, ki nas je čakala doma in - kar je bilo še bolj presenetljivo - mačka je bila vesela nje! Ob prihodu pa je bila precej neubogljiva in neprevidna. Cel teden je samo uživala in ni ji bilo treba hoditi po pločnikih in se izogibati avtomobilom... Ko sva torej prišli domov je kar zavila na cesto in da bi se ustavila pred cesto še pomislila ni. No, na srečo sem jo hitro prizeljila in je zdaj spet mala mestna punčka!
Danes zjutraj se je že igrala s svojim najboljšim prijateljem Flinom in prespala cel dopoldan... počitnic je pač konec in spet se vračava v ustaljen urnik.

Igra z Luno

Paniya je šla tudi danes z mano k Sheitanu. Ker pa je bil lep dan je tudi prijateljica s sabo pripeljala svojo nemško dogo Luno.
Ko sta se z Luno prvič srečali pred skoraj dvema mesecoma je bila Luna še prevelika za igro z malo kepico, zdaj pa sta se krasno ujeli in teklai sta okoli naju kot zmešani. Predstavljajte si dva ogromna psa, ki se podita naokoli in se zaletavata v naju!
Dan je bil res lep in Sheitana, najinega črnega žrebca, sva peljali na pašo. Paniya in Luna sta tekali okrog nas in še dobro da je Sheitan umirjen, saj sta tekali mimo njega, Paniya pa se je vanj celo zaletela.

Seveda ne bi bilo vse popolno, če ne bi Paniya našla luže, ki je kar najbolj blatna in se v njej povaljala. Bila je grozna! Najhuje od vsega pa je, da sta se z Luno prišli igrat nazaj k nama in s prijateljico sva jih morali odgnati stran, da se ni Paniya obrisala v naju. Seveda sva jo poskusili umiti in pravzaprab nama je dobro uspelo, toda mala nagajivka, ki naj bi se sušila na soncu, seveda ni mogla ostati mirna, ko pa je imela tako dobro družbo - Luno.
Po naslednji rundi igre in teka je bila spet blatna (čeprav ne tako kot prvič) za naslednje umivanje pa ni bilo časa, saj se je sonce že začelo umikati. Tako sva domov šli čisto blatni in še zdaj se pozna na njeni snežno beli dlaki, da je popoldan zelo uživala!

To je slavna, blatna luža, spodaj pa je hči svojega očeta (blatna Pani)!

Paniya pri Sheitanu

Danes sem jo vzela s sabo h konju, kjer je že tako domača, da sama raziskuje naokoli. Najraje se podi v izpustu za hlevi in danes sem jo spet našla tam. Slišala sem lajež in ugotovila, da Paniye ni z mano. Šla sem pogledat, če laja ona in videla, kako vabi konja k igri.

Tudi ko je šla prijateljica jahat se ji je zunaj čisto strgalo in je tekala od mene proti konju in nazaj k meni. Takrat sem posnela tudi nekaj videov, ki smo jih gledali po jahanju v hlevu. Paniya je spala na gumi pred vhodom v boks, midve s prijateljico pa sva gledali video.
Glasnost je bila nastavljena na maksimum in ko je na vrsto prišel del, ko pokličem Paniyo k sebi se je malčica zbudila in stekla mimo mene ven iz hlevov. Očitno je mislila, da jo kličem od zunaj in jo je zgrabila panika, ker je zaspala.
Ko sem jo poklicala nazaj je pritekla v hlev tako srečna in lahko sem opazila izraz olajšanja na njenem obrazu.

Izlet

K dediju smo šli, ker je dobil novo krušno peč in smo seveda morali poskusit, če nam bo uspelo v njej speči pico. Prtljažnik je bil polen hrane, tako da se je Paniya peljala z mano pred sovoznikovim sedežom.
Ko smo prišli tja je bilo treba beč še razgret in ker to traja kar nekaj časa sva šli s Paniyo na sprehod. Snega je bilo še precej, mislim, da skoraj pol metra, in mala je z veseljem norela naokrog.
Našla je srnje sledi in se je z njimi tako zamotila, da ni bila pozorna name. Takrat je izza ovinka prišel avto in Paniya je stekla proti cesti, kjer sem jo prej čakala. Začela sem mahat vozniku, naj ustavi in čisto zmedeno je gledal naokoli, kaj je narobe, vožnjo pa je le upočasnil. Ko sem Paniyi zavpila, naj stoji, je srečna planila proti meni, in bala sem se, da bo stekla naravnost pod avto. Na srečo se je avto že ustavil in počakali so, da je Paniya navdušeno pritekla do mene! Oddahnila sem se, da se je vse srečno končalo in počasi sva se vrnili proti domu.



Ko sva se vrnili smo začeli s pripravi pic in ker je miza majhna je na tleh končalo kar precej kščkov sira, salame ipd. Paniya se je odlično obnesla kot sesalc, saj je vse, kar je padlo na tla v trenutku izginilo. Potem, ko smo dokonca naribali sir in narezali salamo je zaspala pod mizo v upanju, da bo dobila še kaj.
No, tudi naše pice so bile dobre. čeprav so bile precej nepravilnih oblik ;)