Večeraj sem se vrnila iz Španije, saj smo imeli en teden izmenjavo z Baski. Sicer nisem preveč uživala, je bila pa koristna izkušnja... nobene izmenjave več!
Ko sem prišla domov me je najbolj navdušeno pozdravila Paniya in presenečeno sem ugotovila, da je v tem tedno izgubila skoraj ves puh.

Paniya je med mojo odsotnostjo prav uživala, saj so jo razvajali kot kraljično. Odkrila je Gradaščico in je bila nad njo čisto navdušena, peljali pa so jo tudi v Javorje, kjer sta s sestro tekali po travnikih, kjer je cvetel regrad. Tačke je imela čisto rumene do kolen!
Danes sva šli spet skupaj na sprehod in srečali sva Eki in Flina, ampak ker Filna tako meče pubetreta se niso lepo igrali, tako da je bilo zabave kar hitro konec.

Začela si je lizat šive od sterilizacije in se ji je vse skupaj malo unelo, našla sem klopa, ki ji ga nisem znala odstranit, pa še bulo neznanega izvora, zato sva šli na veterino. Tam naju je zdravnik že poznal in takoj sva prišli na vrsto. Šive in bulo so pregledali brez zapletov, potem pa sem jih prosila, naj mi pokažejo, kako se odstrani klopa. Zdravnik je delo prepustil študentom in ko so se vsi štirje usuli okrog prestrašene Paniya je začela renčat (ponavadi od strahu laja, zdaj pa si še ust ni upala odpret) in nism je mogla utišat, študentje pa so skočili stran in morala sem ji nataknit nagobčnik. Naprej je šlo brez zapletov, ampak drugi klop je bil na gobčku in z nagobčnikom ga ni bilo mogoče odstranit. Ker so bili prestrašeni so predlagali, naj to naredim jaz in z veseljem se poskusila, saj sem se želela naučiti (in za učitelje sem imela strokovnjake!). Uspelo mi je in takoj iz veterine sva šli v lekarno po pinceto :)

Popoldan sva šli k Sheitanu in ko sem nehala jahat me je mala skoraj podrla od veselja, da me spet vidi na trdnih tleh...

10 dni bolniške

Paniya je imela 6. 4. 2009 sterilizacijo, odstranili so ji tudi popokovo kilo, ji operirali oči, saj so ji trepalnice rasle navznoter in ji dražile oko.
Operacijo je dobro prestala in je bila že tretji dan po operaciji zelooooo živahna. Prvi dan je še čudno hodila zaradi anastezije, potem pa se ji je stanje hitro popravljalo in zdaj mi je včasih z njo že prav težko, saj bi tekla, skakala in se igrala, pa se še vedno ne sme. Tudi zaščitni ovratnik še vedno nosi in odštevam dneve, kdaj se ga bo lahko znebila.
Tudi v pasjo šolo ne hodiva, tako da mala nima nobenih obveznosti. Samo jaz jo včasih "mučim" in jo učim novih trikov. Ravno včeraj sem jo naučila, da hodi nazaj in sem z njenim napredkom zelo zadovoljna. V teh dneh je tudi izpopolnila vajo "glej me" v gibanju in hodi tudi že prav lepo poleg... Zaradi obilice energije se je naučila prinašati tudi žogo, kar je zelo dobrodošla veščina.

V nedeljo, na veliko noč sem imela čez tudi Luno, prijateljičino nemško dogo in skupaj smo šli na sprehod. Šli sta tudi še dve moji prijateljici s svojima psoma (s Kalo in Sukijem). Imeti dva velika psa - landseerja in nemško dogo je bil super občutek, obžalujem samo, da je morala biti Paniya skozi na povodcu, saj bi se drugače neprestano samo igrala z ostalimi. Luna se jo je povrh vsega še bala kot hudič križa, zaradi tega lustra in bilo je prav smešno, kako so ti veliki psi bolj prestrašeni od manjših, ki se za Paniyin ovratnik sploh zmenili niso. Pri tem ignoriranju je bil najboljši kokršpanjel Suki, ki se za ostale ni preveč zmenil, saj je raje sledil svojemu nosu, Kala pa za njim ni preveč zaostajala.
Proti večeru smo posedali na naši mali zelenici in sitne sosede z nasprotnega bloka, ki kar naprej težijo so se vse pojavile na oknih, kar je bilo precej zabavno...
















Skratka, preživeli smo lep dan, še boljše pa bo, ko bodo Paniyi v četrtek odstranili šive in bo spet lahko tekla in uživala s prijatelji.

...

Jutri bo imela Paniya že 6 mesecev... Ne morem verjeti, da čas beži tako hitro! Na žalost je vreme te dni precej slabo in jo zato precej šparam na sprehodih. Paniya sicer uživa v dežju (in v blatu), ampak jo je po sprehodu težko zbrisat, jaz pa je nočem puščat mokre na ploščicah.

Zadnjič v mali šoli je precej deževalo in Paniya še nikoli ni delala s takim veseljem. Bila je razigrana in ubogala je sto na uro. No, ko se minutko nisem ukvarjala z njo (govorila sem z inštruktorjem) pa je Paniya pobegnila k zlati prinašalki, saj je na vsak način želela akcijo!

Tudi na sprehodih bi se igrala z vsakim psom, ki pride mimo, ampak na srečo kar pride, ko jo pokličem. Hinavka pa je ugotovila, da bo ob prihodu k meni dobila sirček in zato pride na klic, vzame sirček in se gre nazaj igrat, še preden jo uspem prijet. Čim pa postavljam večje zahteve, napr. naj se ob prihodu k meni usede, se premisli in steče nazaj...